Skoči na glavno vsebino

Anja Štefan, letošnja prejemnica nagrade Prešernovega sklada je 5. maja čestitala prejemnikom bralnih značk OŠ Ribnica

V četrtek, 5. maja je v dvorani TVD Partizan v Ribnici potekala zaključna prireditev, namenjena učencem predmetne in razredne stopnje, ki so v šolskem letu 2021/2022 osvojili bralno značko. Razveseljivo je, da je bralno značko osvojilo kar 632 učencev, kar pomeni 66% otrok ki obiskujejo ribniško osnovno šolo. Nekoliko manj spodbuden je podatek, da je med prejemniki bralne značke na razredni stopnji 485 bralcev, na predmetni pa le še 147. Kljub temu pa veliko otrok ostaja zvestih knjigi vso devetletko. Tako je letos prejelo naziv zlati bralec 28 učencev. To so: Haojie Zhan, Anton Zobec, Marta Arko, Ema Zbašnik, Jana Oberstar, Eva Knavs, Nika Mihelič, Ana Kusterle, Ema Marija Korošec in Neja Kozina pod mentorstvom Anje Briški Merkaš, Jure Jurij Grom, Jure Lovšin in Enja Novosel pod mentorstvom Majde Valčić, Ula Drobnič, Ema Merhar, Sara Oražem, Doris Petek, Zara Podobnik, Maja Rigler, Nika Rigler, Duščak Rebeka in Algaja Mihelič pod mentorstvom Jelke Mate, ter Tara Arko, Zarja Ilc, Teja Kljun, Erik Mihelič, Sara Nosan in Gašper Oražem pod mentorstvom Lee Bracovič.

Ravnateljica Andreja Modic je uvodoma pozdravila vse prisotne, še posebej Anjo Štefan, letošnjo prejemnico nagrade Prešernovega sklada. Predstavila jo je kar z njenimi besedami: “Od sončnega vzhoda, ves dan, do zahoda, ji delo je delo in hkrati svoboda.” Vrhunska mladinska pisateljica je namreč v petindvajsetih letih ustvarila dela, ki so shranjena v najbolj dragoceno zakladnico slovenskih besedil. Anja Štefan je prejela prestižno Prešernovo nagrado za literarno ustvarjalnost v zadnjih treh letih, posebej za zbirko pravljic Tristo zajcev, za pesniško zbirko Imam zelene čeveljčke in avtorsko pravljico Zajčkova hišica. Anja Štefan pa ni le pisateljica in pesnica, temveč tudi raziskovalka slovenskega pripovednega izročila. Oživlja ga v svojih literarnih delih in je tudi sama odlična pripovedovalka. V našem prostoru je začetnica pripovedovalske šole in ustanoviteljica pripovedovalskega festivala. Prepričana je, da bo pripovedovanje preživelo tudi digitalne tehnologije. Ljubezen do branja pa morajo spodbujati že starši, tako da otrokom ko so še majhni, pripovedujejo pravljice.

Andreja Modic je nadaljevala z mislijo, da je bralna značka že od leta 1961 pomembno dopolnilo k pouku slovenskega jezika in književnosti ter dejavnostim šolske knjižnice. Njeno poslanstvo je dvig bralne pismenosti tako posameznikov kot družbe v celoti. In to poslanstvo je pomembno iz različnih vidikov, saj branje izboljšuje spomin, koncentracijo in logično sklepanje, spodbuja razvoj možganov in širi naša znanja o svetu. S pomočjo knjig podoživljamo izkušnje drugih, ki jih sami ne bi mogli izkusiti. Z branjem bogatimo svojo osebnost in včasih celo odkrijemo svoj pravi jaz. Tekoče branje vpliva na našo uspešnost pri reševanju vseh nalog. Z njim bogatimo besedni zaklad, ki je pomemben za vsakršno komunikacijo. Ob njem postajamo pametnejši, bolj razgledani, zanimivejši in privlačnejši sogovorniki. In kar je tudi pomembno … Branje knjig je zelo zabavno!  S knjigo lahko prepotujemo ves ta Svet in se ozremo v druge svetove. Dobra knjiga sprošča in izboljšuje razpoloženje. Bralci knjig pa so hkrati najbolj pronicljivi, pozitivni in aktivni člani družbe.

Anja Štefan nenehno išče stezice do dobrih zgodb, pesmi in dobrih stvari nasploh ..

O sebi je povedala, da se z besedo ukvarja na najrazličnejše načine … Piše pesmi, pravljice, zgodbe in obuja stare pripovedi. Pri delu ji je najbolj všeč, ko se lahko sreča z mladimi. Tedaj ima priložnost, da jim pove dobro zgodbo ali pesem, v kateri so tiste večne stvari, večne vrednote. Dobre zgodbe jih ohranjajo in utrjujejo. Še najraje pa pripoveduje otrokom, ki ne marajo brati, saj jih lahko ravno na tak način navduši za knjige.

Na vprašanje učencev, koliko časa je že v tej službi, je odgovorila da ima eno tako posebno službo, tako, ki si jo je izmislila sama. Pesmi je začela pisati že v osnovni šoli, nadaljevala na fakulteti in obiskovala tečaj kreativnega pisanja. Niti sama več ne ve, koliko pesmi je že napisala. Ko so jo vprašali, koliko časa je nastajala njena najdaljša knjiga, je dejala, da nikoli ne piše v kosu in da knjig niti ne načrtuje. Zaupala jim je, da njena dela nastajajo v daljših časovnih obdobjih. Včasih ima navdih in drugič ne. Če bi kje obstajala dežela navdiha, bi se z veseljem podala vanjo … Ker pa take dežele ni, semena njenih zgodb vzklijejo drugače. Zapisuje jih v računalnik in nato iz njih sčasoma zrasejo zgodbe in pesmi. Dolga leta se ukvarja z ljudskim izročilom … Tudi zanimiva krajevna in osebna imena si zapisuje v računalnik. Ima velikansko košaro literarnih semen … Povedala je, da imajo nekatere zgodbe daljši rok trajanja in druge krajšega in da je njena najljubša pravljica Bobek in barčica, ker jo spominja na njeno družino, na otroke ko so bili majhni. Rada ima, da nastopajo v zgodbah živali, saj najbolje odslikavajo odnose med ljudmi. Ves čas se trudi opazovati življenje in ga razumeti. Vse dobre zgodbe kljub domišljiji vedno zrcalijo odnose v skupnosti. Pri pravljicah ji je najbolj všeč zgoščena misel, kako na preprost in zgoščen način spregovorijo o iskanju smisla, ljubezni, o temeljnih človekovih lastnostih … In pripovedi niso namenjene le otrokom, pač pa tudi odraslim, da jih potolažijo, napolnijo s tisto pristno, včasih pozabljeno otroškostjo.

Moč in pravljičnost besede je ponazorila s škotsko ljudsko pravljico o zavračanju drugačnosti in kazni za to. Povedala je irsko zgodbo o domiselnem reševanju težav, ki nekako spominja na ribniško iznajdljivost. Povedala je tudi kratko rezijansko pravljico in recitirala svoje pesmi.

Na razredni stopnji je pozornim poslušalcem in sogovornikom namešala radoživo sladico pesmic, pravljic in ugank. Začela je z ugankami, ki jih je nekaj tudi zapela, da so jih otroci še bolj pridno reševali. Povedala jim je kitajsko pravljico o kazni za skopuštvo in zlobo ter slovensko čudežno pravljico o teži besed, ki je lahko tudi pogubna. Njihovo prekletstvo zmore izničiti le ljubezen, pogum in vztrajnost. In to so tudi vrednote, ki branje spodbujajo in nas jih knjige hkrati naučijo …

Anja Štefan je s svojo izjemno ustvarjalno energijo, pripovedno spretnostjo in osebno milino dobesedno očarala množico ribniških učencev. Z občuteno govorico in kretnjami rok je dvignila besede iz knjig in jih ponesla prav v njihova srca, da bi jih začarala v nova branja.

 

Marinka Mate, knjižnica OŠ Ribnica

Dostopnost