ŠOLA, KI SE IMENUJE PO DR. FRANCETU PREŠERNU …

»Mama, zakaj se ribniška šola tako imenuje? Kdo je bil France Prešeren?« vpraša petletnik svojo mamo ob sprehodu po Ribnici.

»Veš,« pravi mama. »To je bil … ne, rajši dobro poslušaj zgodbo …«

O Vrba! srečna, draga vas domača,
kjer hiša mojega stoji očeta;
de b’ uka žeja me iz tvojga svéta
speljala ne bila, goljfiva kača!

Bil je mrzel decembrski dan v Vrbi. V hiši pri Ribičevih se je zaslišal jok. Rodil se je težko pričakovani sin France. France je rasel in, ko je bil star deset let, sta ga starša poslala v slovito ribniško osnovno šolo. Tu je France pokazal vse svoje znanje, ki ga je s pridnostjo pridobival od svoje matere. Njegovo ime so ob koncu šolskega leta zapisali v zlato knjigo odličnjakov. Za nagrado je vedno dobil knjige. Zaradi pokazanega znanja se je Francetov stric odločil, da njegov nečak nadaljuje šolanje v Ljubljani. Tudi tu je bil med odličnjaki. Mati je usmerjala Franceta v študij teologije, vendar je samosvoj France izbral študij prava. Po finančnih težavah je študij le končal. Poklic, ki si ga je tako želel, je opravljal do smrti, 8. 2. 1849.

France ni bil premožen, vendar je bil dobrega srca, vedno je pomagal revnim. Izredno rad je imel tudi otroke. Zanje je imel vedno pripravljene sladke fige, s katerimi jih je razveseljeval. Od tod tudi njegov vzdevek ‘Doktor fig’. France je imel dva zelo dobra prijatelja, Matijo Čopa in Andreja Smoleta. Pesniti je France začel že v času študija. Iz dneva v dan so nastajale pesmi. Marsikatera je bila namenjena neuslišani ljubezni, tudi njegovi najbolj znani ljubezni Primičevi Juliji.

 »Ali si razumel? Zdaj veš, kdo je bil France Prešeren?«

»Razumem, mama, ampak …« odgovori petletnik.

»Saj vem, ne veš, kaj pomeni beseda kultura.«

Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat dan,
da, koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

»Saj poznaš to pesem? To je slovenska himna. Je del pesmi Zdravljica, ki jo je napisal največji slovenski pesnik France Prešeren. S svojim nastopom, s svojimi deli je veliko pripomogel k razvoju našega jezika, našega obstoja, h krepitvi naše zavesti in k naši kulturi. Zato, dragi moj sin, obeležujemo dan njegove smrti kot slovenski kulturni praznik.«

                                                                               Tadeja Šmalc in Vanja Novak