Prešerno ustvarjanje po Prešernu

Pri pouku je veliko vsebin, prepletenih z delom in življenjem Franceta Prešerna. Poglobljeno pa se z njegovimi pesmimi učenci srečajo v 8. in 9. razredu in so kljub patini jezika prevzeti nad njegovim pesniškim mojstrstvom, kar pa ni ovira, da ne bi imel posnemovalcev.

In vsako leto komu izmed učencev uspe, da je v poustvarjanju izviren, in tako pokaže svoj talent. Letos nas je z nadaljevanjem Prešernove balade Povodni mož navdušila Anamarija Duščak iz 8. d, ki je na zanimiv način pripeljala Urško nazaj na »gornji svet«.

Naj vaše praznovanje kulturnega praznika polepša tudi Anamarijina pesem Urška v podvodnem kraljestvu.

Anamarija Duščak, 8. d
Urška v podvodnem kraljestvu

»Spusti me, preljubi plesalec,
jaz rada šla bi nazaj,
saj ne pravim, tu je res pravi raj,
a raje imam svoj domači kraj,«
pravi Uršika zala in se ga trdno drži,
da se med valovi ne izgubi.

»Kmalu prišla bova do kraljestva,
kjer nebo je vodna gladina,
kjer čez vodo sveti mesečina,
kjer morskih rib je polna globina,
alge in pesek prekrivajo dno,
za tem pa stoji kraljestvo mogočno.«

Vrtela sta se čez grebene,
za njima ostajale so skale,
iz lukenj svojih so se rakovice prikazale
še ribe so z njima plesale.
Povodni mož je Urško zavrtel,
zdaj je namesto rok plavuti imel.

Pred vhodom v kraljestvo
zagleda Uršika vse mogoče stvari,
od mesta, ki ga steklo gradi,
do palače, ki jo sonce krasi.
Od lepote je ostrmela,
saj tako palačo bi rada imela.

Bilo je kot iz najlepših sanj,
bogato okrašeno, čudovito narisano,
vse je bilo lepo in pisano,
bleščeče obarvano, pravljično začarano,
začarano v svet,
ki ga vsak želi imet’.

Ko sta prišla v kraljestvo,
so se povodni možje zbrali,
so vsi na mestu obstali,
so vsi si Uršiko ogledovali
ter si šepetali med seboj,
da Uršika njihova bo še nocoj.

A Urška nazaj si je želela,
nazaj h krošnjam drevja in ptičjega petja,
nazaj k rožam in grmom polnega cvetja,
nazaj k travnikom v času poletja,
in ko zima bi prišla
z mladen’či na ledu bi drsala.

Ko bi se zmračilo,
odšla bi svetleče zvezde opazovat
in o mladeničih premišljevat
ter dolgo v noč o njih sanjat.
Ko zgodaj bi se zbudila,
bi jo jutranja rosa nežno umila.

Odšla bi na sprehod v mesto,
obleke in nakit bi kupovala,
da bi dober vtis dala
in bi se z drugimi možaki spoznala.
Razkazovala bi se naokrog,
plesala in vrtela bi svoj bok.

Ker toliko želja je Urška imela,
se je proti obali obrnila
in se od tal z vso močjo odrinila,
da bi si željo izpolnila.
Na breg Ljubljanice zaneslo jo je,
ko prenehalo je strašno gromenje.

Jokala je od sreče in veselja,
nikoli več se ni lagala,
ni zavajala, obljubljala in se bahala,
ker se je povodnega moža bala.
Da ne bi odpeljal jo v povodni svet,
dala bi svojih najlepših osemnajst let.

Ko se Uršika končno je vrnila domov,
so sonce in zvezde sijale,
da Urški so pot pokazale
in jo nazaj v to deželo pripeljale.
Urška pa jih je posnemala,
svojo zgodbo nadaljevala in drugim pomagala.